Kako se čaka na smreki

Malo smole a kljub temu priročno sidrišče ...

Letim že 12 let, naletel sem že kar nekaj ur, večina od teh je bilo zelo lepih poletov, nekaj jih je pa bilo tudi slabših, v mislih imam slabo vreme in posledično grde pristanke. Prejšnjo nedeljo pa so te izkušnje dosegle oz. doživele vrhunec

Štartali smo v Levcu v rahli megli, ki je že razpadala, Aladin je napovedoval JZ veter, vendar sem takoj po štartu ugotovil, da je hitrost 3-4km/h premalo za prelet Celja, zato smo se dvignili na 1.300 metrov QFE, kjer nas je potegnil južni veter s hitrostjo 25km/h proti Šmartinskemu jezeru, ki pa je seveda bil v totalni megli. Sledim GPSu in karti nakar se nad jezerom odločim za hitri spust (max 5.2 m/s) v želji, da ulovim sredinski del jezera, kjer je nekaj travnikov. Seveda spust iz 1300 metrov traja nekaj časa in vmes me veter odnese iz željene smeri. V megli tipam kje se bo pojavilo jezero in kar naenkrat 10 metrov pod nami jezero .. obalo smo zgrešili za cca. 30 metrov. Hudiča!

Veter nikamor, jaz pa v zraku že 50 minut. Kaj sedaj? .. čič ne da nič in hojla spet na 1000 metrov . Po GPS ponovno spremljam teren oz. zemljevid pod mano (megla še vedno) in se odločim za spust v Brezovi. Seveda, Murphy spet prisoten, in zgrešimo travnik. Iz 1000 metrov dol ciljati določen travnik je sicer utopija, ampak če ne probaš ne veš

V popolni megli letimo nad krošnjami gozda in pod nami zaznam cesto Vojnik – Šmartno. Obvestim zemeljsko da naj bo čim bližje. Ko smo bili nad cesto, ki seveda poteka pod krošnjami, veter “crkne”. Letim mimo visoke smreke in nekaj me prešine, da se primem vrha smreke in počakam zemeljsko. Do travnika po gozdu je bilo cca. 30 metrov. Tako “visimo” cca. 10 minut, da nas zemeljska najde, seveda ko so bili pod nami sem moral po postaji rečt, da naj se ustavijo in pogledajo gor, in ko Dejan in Nino izstopita iz avtov vržem dol vrv, ki jo imamo v balonu za takšne primere in jima rečem naj vlečeta kolikor lahko po cesti navzgor, da nas izvlečeta ven do travnika. Jaz sem med tem “kuril”, da sem bil nad krošnjami.

Spodaj je lomastilo, kot da gre čez gozd 20 medvedov. Seveda so se lomile veje medtem, ko sta me Dejan in Nino vlekla proti travniku, ki pa je bil pravzaprav travnik za hišo. Na njega bi postavil 5 taborniških šotorov in to je to Na dveh straneh gozd, na eni žice na eni pa hiša.

Ampak to je bila edina “rešilna bilka”. Po manevriranju, da smo balon spustili na vrt, so takoj domačini prileteli ven in borovničke ki sem jih popil so imele najboljši okus na svetu!
Konec dober, potniki veseli, jaz še bolj in ena velika izkušnja, ki je zlepa ne bom pozabil!

Tags: šmartinsko, jezero, megla